Moji dragi deklici
Želim, da veš, kako zelo te ljubim in koliko mi pomeni, da si,
da veš, da te ljubezni nikdar prav nič na svetu ne spremeni,
moja največja sreča si – pa četudi se ti kdaj tako ne zdi…
in hočem, da to veš, še predno najin kratki skupni čas zbeži.
Spomin mi zelo pogosto seže v tiste dni, ko si se mi ti zgodila
in kot, da me prej ni bilo, kot da sem se tudi jaz znova rodila,
kot da sem se tisti trenutek iz dolgočasnega spanja zbudila,
hvaležna usodi za materinstvo ne bom tega nikoli pozabila!
Moja najdražja deklica, katere besede naj ti na pot položim?
Morda obljubo, da zate, dokler boš želela, ljubeče skrbim!?
Da je življenje kljub majhnim težavam zelo lepo, ti zagotovim,
če bi lahko, vsak trenutek tvoje žalosti v veselje spremenim…
Če bi mogla, bi ti vse težave, ki te v življenju čakajo, odvzela,
če bi lahko, bi karkoli naredila, da ostaneš vedno tako vesela,
če bi…želim ti, da bi bila srečna, da bi mnogo lepega doživela,
če veš, da je sreča v drobnih stvareh, je boš zagotovo dovolj imela
in ne pozabi, dobro z dobrim in slabo s hudim ti življenje vrača,
sreča pa slej ko prej tistim slabim, zlobnim ljudem hrbet obrača.
Življenja zato ne jemlji pretežko, a vseeno ne misli, da je igrača,
pa vedi, da mama svojega otroka nikdar in nikoli ne zavrača..!
Naca
PUBERTETA
Menim, da je materinstvo najlepše, kar se lahko zgodi v življenju ženske. Pa vendar hkrati z vso neskončno srečo in veseljem pomeni in zahteva otrok nemalo dela, truda, energije, slabe volje, obupa, strahu … Skratka – tudi tu gre za prepletanje naravnega ravnotežja med dobrim in slabim, kot povsod …Življenjsko obdobje otroka, ki zahteva še posebej veliko energije in pozornosti ter prav poseben pristop predvsem staršev, je zagotovo obdobje dozorevanja, adolescenca, puberteta.
To je obdobje, ki je med drugim nadvse občutljivo in ima nenazadnje izjemen vpliv na nadaljnje življenje zrelega človeka. Kako torej ravnati v tem muhastem času našega otroka, da mu ne bomo napravili škode, a bomo hkrati zadostili pričakovanjem nas in širše družbe nasploh oz. ga prav usmerili, se sprašuje mnogo staršev, ko njihov otrok naenkrat postane uporniški, neposlušen, neprijazen, neprijateljski, samosvoj, trmast … in še bi lahko naštevala. Uberejo različne poti in načine, večina med njimi prepričana, da je njihov pravi. Pa vendar nekaterim uspe skupaj z otrokom odlično prebroditi to obdobje, drugim manj, nekateri pa, žal, iz tega obdobja izidejo kot poraženci, pogosto z zelo negativnimi posledicami. Razočarani se soočijo s hladnim ali celo prekinjenim odnosom z otrokom, ugotavljajo, da je njihov otrok postal neprimerna, nezrela, nestabilna, škodljiva, slaba … oseba, skratka – vse prej kot tisto, kar so želeli za svojega otroka.
Prav dobro se tudi sama spomnim pubertete svojih otrok, izkušnje bom delila z vami, morda vam kaj od povedanega pride prav, glede na to, da sta po dveh desetletjih teh pripetljajev oba izredno pozitivna, pridna, stabilna in zadovoljna.Sin se v tem obdobju ni bistveno spremenil, če odmislim nekaj »jezikanja«, sploh nisva imela omembe vrednih konfliktnih trenutkov, medtem ko je bilo »spopadanje« s hčerino puberteto nekaj povsem drugega!V šali (saj veste – v vsaki šali je nekaj resnice …) sem tedaj zelo pogosto trdila, da bom kos prav vsakemu izzivu v življenju, če mi uspe biti kos njeni puberteti. In uspelo mi je.
Kako sem ravnala? Čuteče, ljubeče, prijazno, pa vendar nadvse odločno, predvsem pa, ne glede na njene reakcije in obnašanje, nisem nikdar odnehala, nikoli spremenila mnenja oz. odločitve ali celo obupala. Kako ravnati, kaj ukreniti, da bo zanjo najbolje, sem dobro razmislila prej, potem pa odločna, da dosežem cilj, nisem dovolila, da bi mi njen takrat muhasti, samozadostni, uporniški in sovražno nastrojen način v kateremkoli, še tako šibkem trenutku, to preprečil. Vztrajala sem pri svojih namerah in zahtevah, čeprav mi je bilo včasih celo bolj hudo kot njej in bi zlahka popustila njenim željam, pričakovanjem ter kapricam.A nisem, zavedajoč se, da igra ravno načelnost, med drugim tudi zaradi zgleda, v tem obdobju vzgoje veliko vlogo.
Sprva seveda s strani moje muhaste deklice ni bilo poslušnosti in razumevanja, zato pa vsak dan plaz neprijaznih in obtožujočih besed, ki sem jih največkrat navidez kar preslišala, čeprav so pogosto globoko ranile mojo dušo. Vedela sem, da so grobe besede le na koncu jezika moje mladostnice, v srcu pa čuti nekaj povsem drugega.
Vedite, da imajo sicer mladostniki v dialogu s starši polna usta odbijajočih besed, a v resnici so še vedno samo otroci, v sebi zmedeni, prestrašeni in naše ljubezni ne samo željni, temveč tudi potrebni! Brez pravil, omejitev in zahtev staršev bi se počutili še mnogo bolj zmedeno, izgubljeni, prazni, zapuščeni, kot da nikomur ni mar zanje.
Zato v času pubertete otroka nikar ravnati v smislu popuščanja, da namreč vse lahko dobi in doseže, da bo le zadovoljen. Ne! Tako se ne bodo nikdar naučil potruditi se, delati, da nekaj doseže in posledično ne bo znal ceniti in biti srečen ob doseženem cilju. (Ne lovi lačnemu rib, temveč ga nauči loviti!) Še manj pa nasedati njegovim ostrim zavračanjem, češ, odidi, pusti me samega … in mu v resnici obrniti hrbet. S tem bi otroka še bolj prizadeli, zagotovo pa uničili vajin odnos in za vselej izgubili iskreno vez med vama.
Torej se mi zdi prav, da starši v času pubertete svojih otrok »tečemo maraton in ne šprint«. Večkrat je potrebno preslišati, spregledati, ignorirati, ponavljati, predvsem pa vztrajati. To pomeni zavedati se, da je vzgoja »projekt na dolgo progo«, da je pogosto prav med puberteto potrebno v trenutni situaciji ravnati manj prijetno, prijazno in zaželeno, da bi čez čas, ko ta »preizkušnja« mine, oboji, tako starši kot otroci iz te situacije izšli močnejši, bogatejši, zrelejši, odgovornejši, še bolj povezani in vzajemno ljubeči. (Kar seješ, to žanješ.)
Verjemite, splača se – tudi v tem primeru se je, vsaj meni, izkazalo, da se ves trud in vsa vložena energija z vsemi trenutki žalosti, jeze, dvomov in obupa vred, poplačajo z blagodejno izpopolnjenim občutkom uspeha, zmage in ljubezni ob spoznanju, da si z ogromno potrpljenja in s pravim načinom občutno pripomogel k izoblikovanju otroka v čudovito zrelo osebnost!
