Imate vprašanje? Kličite 01 589 66 30

V kolikor lahko naredite to, boste lahko ponovno zaživeli?

Da, mi ljudje smo zelo močna bitja. Spet bom pisala o tem, kar že veste, ampak se vseeno vsak dan s tem ubadate.

 

Pisala bom o ODPUŠČANJU.

Moramo odpustiti vsem, ki so nas kakorkoli prizadeli, čeprav se nam zdi, da to ni mogoče. Odpustite jim, pa ne zato, ker si to zaslužijo, ampak zato, ker si ne želite več trpeti, biti žalostni, ko se spomnite, kakšni so bili do vas. Ni pomembno, na kakšen način so vas prizadeli, odpustite jim, ker ne želite, da še naprej čutite bolečino.

Odpuščanje je pomembno zaradi vaše duševne ozdravitve.

Odpuščajte, ker ste milostni do sebe.

Odpuščajte, ker le na ta način izkazujete ljubezen do sebe.

 

Opisala vam bom primer ločene ženske, katero je mož prevaral. V zakonu je bila 15 let. Ločila se je in ga iskreno sovraži. Ko nekdo samo omeni njegovo ime, to izzove pri njej krče v trebuhu in slabost. Čustveni strup je tako močan, da ne more več zdržati. Potrebuje pomoč in odide do psihoterapevta. Pove mu, da jo vse boli, da v sebi kipi od besa, ljubosumnosti, ogorčenja. Ne more mu nikakor oprostiti! Sovraži ga ...
Terapevt ji svetuje, naj odvrže emocije in bes. Naj dovoli, da gre jeza iz nje. Naj vzame vzglavnik in ga grize, tolče po njem in tako sprošča bes.
Namenoma izzove čustva jeze do moža. Po dolgem času se pojavi nasmeh na njenem obrazu in vsa srečna pove terapevtu, da ji je lažje in se mu zahvali.
Gre iz ordinacije in kaj mislite, koga sreča? Svojega bivšega moža. Ko ga zagleda, je njen bes večji kot kdaj prej. Čisto je ponorela. Spet se je vrnila k terapevtu in ga prosila za pomoč pri praznjenju čustev do moža.
Ta način nam sicer pomaga, da se trenutno počutimo bolje, rana, ki jo nosimo, pa še vedno ostane.
Edini način, da se rane zacelijo je ODPUŠČANJE. Ta ženska bi morala možu odpustiti, kar ji je naredil.

KAKO VEMO, DA SMO ZARES ODPUSTILI?

Pri srečanju z njim se več ne zbujajo stari spomini. Ko sliši ime te osebe, ne čuti več burnih reakcij. Z drugimi besedami, dotikanje rane ne izziva več bolečine – to pomeni, da smo res odpustili. Seveda minulo doživetje ostane v spominu, toda ko se rana zaceli, več ne boli.
Sedaj boste rekli, da je lahko reči oprosti. Vsi bi, ampak ne uspevamo. Najdemo na stotine razlogov in opravičil, da ne moremo odpustiti.
Ampak to ni res. Resnica je, da ne odpustimo, ker nismo vajeni odpuščanja.
Ko smo bili majhni, smo imeli to v krvi. Skregali bi se med seboj in se prav tako takoj pobotali. Otroci ne gojijo zamere. Naše mame, ki bi se zaradi nas skregale, pa se še danes ne pogovarjajo.
Kaj se tu dogaja? Mi imamo prirojeno sposobnost odpuščanja, ker pa nas učijo obratno, smo začeli prakticirati neodpuščanje. Nismo vajeni odpuščanja, za nič na svetu ne odpustimo. Raje izbrišemo to osebo iz življenja. Na ta način zvišujemo svojo pomembnost. Bolj pomembni se čutimo, če rečemo da tega ne moremo odpustiti ali da se taka stvar ne odpušča. Celo obsojamo se, če nekomu odpustimo neko malenkost, ki nam jo je naredil.

Največji problem je naša nadutost in oholost. Raje bomo trpeli, ker bomo na ta način kaznovali nekoga. Da ne omenjam teže, ki jo nosimo vsak dan s seboj, ko ne odpuščamo. Utrujeni smo od tega. Pozabite na občutek lastne pomembnosti, naredite seznam vseh, katerim niste mogli odpustiti in jim odpustite. Začnite se zavedati, da to kar so vam naredili, nima nobene zveze z vami.

Prej ko slej boste razumeli, da morate odpustiti sebi, za vse rane, za ves strup, ki ste ga prizadejali sami sebi. Ko odpuščate sami sebi, nastaja harmonija s samim seboj in ljubezen do sebe.

Biblija pravi BODI VOLJA TVOJA, torej sami odločamo. Najbolj pomembno pa je, da znamo sebi odpustiti, kajti ko to naredimo, ZAČNEMO ŽIVETI ZNOVA.

popup