Imate vprašanje? Kličite 01 589 66 30

Kruh, vino in čas

(ali - ali – od vsega naštetega imam še najraje vino...!)
Kruha in iger (in vina) …!  
Slednji nekako (skupaj z vsemi katastrofami , ki jih je vedno več in jih bom zaradi srha, ki me ob tem spreletava... ignorirala) pišejo zgodovino in zaznamujejo vsak, tudi moj čas. 
Kruh me itak ni nikoli preveč zanimal. Bolj vino in predvsem igra. Pa tudi ne vsaka!
Čeprav po drugi strani … je vse pravzaprav igra … Naj bo tudi branje (kot je bilo tudi že nastajanje) teh mojih besed igra – igra oči, srca, igra besed, igra duha. 
Moje pisanje je tudi igra z ognjem. Igra s hudičem. Igra z grehom. Igra z ljubeznijo, s preteklostjo, igra s smrtjo in z življenjem … v času, ko sem, kjer sem, ker sem in dokler bom.

Pisanje – igra. 
To igro sem vedno rada igrala (odkar vem zase), ker je vedno znova drugačna, sama po sebi vedno zanimiva, vznemirljivo nepredvidena in (vsaj zame) vedno na novo rojena. Zanjo niso potrebni posebni pogoji, ne potrebuje razlogov in tudi ne dovoljenj. 
In s svojim pisanjem ponujam igro, kateri samo navidez jaz postavljam pravila. V resnici si jih vsak postavi sam. Igraj ali pusti in se ne vračaj. Premisli sedaj in se pravočasno odloči in se potem ne kesaj. Posle ... saj veste. Ta je ena meni ljubših, ki se je tudi sama poslužujem in ljudi s hrbtenico tudi sicer v življenju izredno cenim. Ne, prav nič nimam proti spontanosti, ki je kot smetana na kavi, trdim pa, da se ne sme zamenjevati z iskrenostjo. To ni preračunljivost, nekoliko premisleka zgolj prepreči cel kup eventuelnih težav (kako racionalno!), nekoliko olajša, poenostavi življenje, ki je že samo po sebi dovolj – ne sicer komplicirano, če ga takega ne naredimo sami, temveč (kljub svoji čudovitosti in unikatni neponovljivosti) kompleksno in skrivnostno.

Svojega pisanja nisem nikoli namerno razporejala v cikluse, poglavja, v prej in potem ali ... ker na splošno ne maram klasificiranja – sploh ne takega vnaprej in na pamet! Nujno sem si vedno sama ustvarjala mnenja (o čemer in komerkoli že), nikoli ležerno kupovala in še manj preprodajala mnenja drugih. Vedno me je vodilo zgolj lastno prepričanje, nasprotnim pa sem celo kljubovala, kolikor se je dalo, zaradi česar mi je uhojeno in uglajeno okolje seveda nemalokrat žugalo kot neposlušni upornici. Ampak meni se je pač njihovo stereotipno pripenjanje nalepk upiralo, ker je bilo vse prevečkrat nepreverjeno, krivično, za povrh pa še navidezno varljivo in zato hudo škodljivo. In še danes ne razumem povsem nekaterih vneme pometanja sosednjega praga – lastnemu smetišču navkljub.
Torej, nočem nikomur v resnici vsiljevati odločitve in pravil te igre – 
branja mojih misli. Vsak naj jih doživi po svoje, vsakemu naj dajo in
pustijo tisto, kar sam hoče vzeti, omenim naj le nekaj (zame) pomembnih dejstev.
Moja pisanja so večinoma izpovedna (se menda ve, kaj to je), delno kritična in nemalokrat ironična in provokativna, do ljudi in dogajanja okrog mene, kar se pač sklada z mojo naravo. So pa načelne, kot sem načelna sama – vsaj trudim se, kajti to lastnost nadvse ljubim.
Predvsem pa je moja pisarija, mislim, samokritična. Nastaja skozi lastna iskanja – s kritičnim pogledom predvsem na samo sebe – v tem okolju, v tej družbi, kjer sem se znašla, vzporedno z vsemi izkušnjami.
Je nekakšno ogledalo lastnega zorenja, padcev in vzponov, obilo porazov ter zmag bitk v vojni, ki jo nameravam končati kot zmagovalka …

Ampak … (?!?)
Naj pojasnim z (nekoliko prirejenimi sicer) besedami človeka, ki ga izjemno cenim. Takole nekako pravi v eni svojih pesmi:
Sej, zdej prov nč mi ne fali – 
mam lep domek, fajn službo… jen še kakšnu njivu, 
mižerje jen bulezni ni, jen drago familjo mam, hvala bogu, živu…
a – ko spijem glaž , al' tri …, 
spomin spet oživi, v srcu malce zaskeli in … 
… takrat pesem nova se rodi !
Vse to in še več na moji dosedanji (čeprav po letih relativno kratki) poti (navzgor) … 
Tisti več pa poiščite v mojih besedah, s katerimi ponujam pogled v moje ogledalo, včasih manj, spet drugič bolj jasen – tudi ogledalo se občasno zapraši in onemogoča povsem kristalno sliko, vsaj dokler se ne spravim v red in si vzamem čas, da ga znova očistim … 
Moje besede so moja čustva.
Pri čemer pa seveda ne morem (in nikoli nisem mogla) mimo vseh, ki tako ali drugače križajo mojo pot in so zato seveda nujno vpleteni.
Moje besede so zahvala in kazen obenem. Včasih lajšanje vesti.
Moje besede so igra. Pozitivna igra. Igra mojih besed. 
Igra mojih besed s samo seboj, z onimi,ki prepletajo svoje poti z mojo, tudi z neznanci…naj bo to igra z vsakim, ki jo želi igrati.
Naj vam dela družbo, če in kadar jo potrebujete.
Naj razneži, naj razjezi, če mora …naj zbudi (tudi morda že globoko zakopana) čustva.
Naj bo to igra, ki pusti – vsaj drobec – tudi še potem, ko se zdi, da je že končana.
In naj vam bo moja igra všeč. Lahko jo večkrat igrate. Kolikor vas je volja, ni prepovedano – celo želim si, da bi jo znova igrali. Spet in spet – ker ta igra nima konca ... Če le tako hočemo. 

Kljub mojim pobožnim željam vem, da bodo moje besede nekaterim nerazumljive, »čudne«, drugim spet pa »hude« … 
Moj namen nikakor ni bil kakorkoli vplivati na jeziček tehtnice, (čeravno je videti natanko tako …) ampak – za božjo voljo, ne prezrite in ne ostanite brezbrižni, hladni – hladno je zares dobro le pivo.
Občutite in obdržite svoje mnenje (kakršnokoli že je), zavzemite in
izrazite svoje stališče, povejte, uveljavljajte ... Zato živite!

Igro besed sem zares zmeraj (in upam, bom še …) rada igrala.
In pošteno priznam, da si seveda še kako želim soigralcev ali vsaj občinstva. Tudi le-to mi pomeni veliko in le tako je lahko katerakoli igra zares zanimiva. Vedno znova,vsakič drugačna … brez publike nobena igra ne more biti zanimiva, sploh smiselna, brez igralcev pa itak sploh ni mogoča ! 
 
Tisoč in več razlogov za vstop v mojo igro…
(Zgrešen poklic ? S tem svojim vztrajnim prepričevanjem bi morala 
morda postati trgovka …?)
Mogoče je kruh tisti, brez katerega ne morete…? Moje besede nahranijo.
Ali, kot jaz, ljubite dobro vino ? Moje besede so kot dobro staro vino.
In čas nas zaznamuje, pa če nam je prav ali ne. Moje besede so brezčasne !

In zakaj takšen naslov? Ni hote in tudi ni slučajen (ja, ja, stara pesem, kako, da ima vse menda svoj namen), je pa spontan, zagotavljam! 
Oh, kako romantično. 
In prav prikladno moji klasično-romantično-konzervativno- utopični generaciji … 
Malo manj prikladno je kladivo, ki nas nenapovedano, a – priznajte – pričakovano v tem obdobju tolče po glavi. Priznajte, da smo ves čas pomalem jadikovali, kako » naša generacija je in bo itak najbolj štrafana za vse minule grehe z vsemi možnimi pokorami.«
A mi se (seveda) ne damo – v stilu: » Ne daj se Ines ...!«

 In komu namenjam te besede ? Če že moram, potem vsem, ki se niso (niste) uklonili, podlegli – ne času, ne nekaterim ljudem, tudi ne delu … ter nenazadnje tudi ne vinu. Posvečam jih tistim, ki se ob kroničnem pomanjkanju časa (zaradi skrbi za vsakdanji kruhek, seve) še utegne(te) družiti in ljubiti vino …

In posvečam jih – predvsem vsem zmagovalcem:

Ne vzemi stvari pretežko; 
toda, vzemi jo in …
zmagal boš ! 
  (B.Dylan)


Za pretežke stvari sem itak prešvoh,;
toda, dovolj trmasta, da ne odneham kar tako in … 
odločila sem se zmagati, zato – zmagujem ! 
  (Naca)


Preberite več ...

Kako se sprostiti
5 nasvetov za pozitivne misli
Kako najti ravnovesje med delom in življenjem
Je denar ključ do sreče
Se počutite izčrpane? Počistite čakre!

 

popup