Le kdo še ni izkusil negativnega občutka, ki ga prinaša krivica, ki se dogaja oz. zgodi v življenju nam samim, pa tudi drugim?
Krivica je nasprotje pravici, ki jo povezujemo s poštenjem, s »fair« odnosom ter ravnanjem. Občutenje le-te je tesno povezano z našo vzgojo oz. s prepričanjem, čutom za pravičnost, kar so nam vcepili že v otroštvu. Se pa kasneje seveda dodatno oblikuje, preoblikuje in spreminja glede na naš način življenja in številne izkušnje, ki vplivajo na naš smisel, odnos oz. stališče do pravice. Čustvo, ki ga ob krivici občutimo, je za »pravično naravnane« izredno negativno, saj človeka žalosti, straši, včasih celo ohromi, mu jemlje vero, energijo in zaupanje – torej »osnovna goriva« za nemoteno oz. dobro delovanje…
Pogosto jo (predvsem povzročiteljem) tesno spremlja tudi občutek krivde. Toda nepravično ravnanje napram drugim, pa tudi do samega sebe, se vseskozi dogaja, saj imamo ljudje v sebi nasprotujoča si nagnjenja, tako dobra kot tudi slaba, in posledično ob nepremišljenem ali čustveno zamegljenem ravnanju prevlada »negativni jaz«, ki jo kaj hitro povzroči. Hote ali nehote. Utopično bi bilo torej pričakovati in upati, da bi krivica kar izginila s sveta.
Ni žive družbe, ki je ne bi oživljali neenakost in krivica. Paul Claudel
Torej jo je potrebno sprejeti in se z njo soočiti (kot z vsemi negativnostmi na naši poti) ter nanjo pogledati drugače. Seveda pa je prvi korak k »premirju s krivico« ta, da je sami ne povzročamo – vsaj ne namerno. Toda – kako nanjo gledati drugače, pozitivno? Z nasmehom!
Čeprav je težko, se moramo nekako otresti grenkobe in žalosti, jeze, popraviti škodo in občutek krivde, če smo jo mi zagrešili … Spremeniti moramo negativna čustva, ki jih ob krivici občutimo, saj bomo le mentalno stabilni lahko razumno, pravično ter učinkovito čutili, mislili in ravnali.
Kdor zagreši krivico, to hitro pozabi, kdor jo utrpi, mu ostane dolgo v spominu. Nemški pregovor
Tudi meni se je doslej že pogosto zgodila krivica, včasih pa sem tudi zgolj mislila, da se mi je, pa kasneje ugotovila, da sem jo zamenjala za kaj drugega … V vsakem primeru je bila edina rešitev, da spremenim grozne občutke, ki so me ob tem prevzeli, da storjeno krivico preprosto sprejmem, ugotovim, zakaj jo je nekdo povzročil. Ne da bi iskala opravičilo za povzročitelja tega dejanja, toda ob tem, ko sem iskala razloge za tako ravnanje, se ga potrudila čim bolj razumeti, sem se počutila povsem drugače. Teža storjene krivice naenkrat ni bila več tako izrazita, občutek moje jeze se je zmanjšal in delno spremenil celo v sočutje do tistega, ki jo je napravil, saj sem največkrat ugotovila, da je prav ta oseba najbolj potrebna pomoči, topline in sočustvovanja , ker tako ravna iz strahu, obrambe, pomanjkanja samozavesti in ljubezni … Zapleteno? Morda, odvisno, kako stvari vzamemo.
Ne vzemi stvari pretežko, toda – vzemi jo in zmagal boš! B.Dylan
Naše življenje je hkrati preprosto in obenem silno zapleteno. Lahko ga spreminjamo, teže ga spremenimo. Lahko pa spremenimo svoja razmišljanje, svoje ravnanje in posledično svoje občutke.
Zato, dragi moji, predvsem ne bodimo brezbrižni, storimo nekaj, popravimo, potrudimo se – in to najprej sami pri sebi!
Najbolj krivični nismo proti tistemu, ki nam je zoprn, temveč nasproti tistemu, za katerega nam ni sploh nič mar. Nietzsche
Iz naslednje moji pesmi lahko razberete eno mojih številnih tozadevnih »slabih izkušenj« iz otroštva, ki sem jo v dolgih letih dozorevanja zanesljivo obrnila v dobro, saj me je med drugim naredila močnejšo, bogatejšo, pravičnejšo in mnogo bolj čutno žensko, kot bi bila sicer!
Ni res (da čas celi vse rane)
Čas sam nikoli povsem ne zaceli vseh ran, jih edinole blaži,
čeprav se slepimo in ves čas nasprotno dopovedujemo si.
Morda uspe ta žalostna, žal, resnična zgodba prepričati …
Majhna deklica z velikim srcem in velikih prestrašenih oči
(čeprav v sebi joče, navzven pa se tako zelo pogumna zdi)
skupaj z bratcem in sestrico v mrzlo noč hiti, pravzaprav beži
pred grdimi besedami, prepirom, pretepom in kletvicami,
kar iz dneva v dan (še bolj pa vse noči!) jih bega in plaši.
Kje je razigranost, zakaj skrbi, zakaj prijetnega otroštva ni?
Zgodba, ki se je zgodila – še marsikatera se tako potihem zgodi,
nežnim, nedolžnim srčkom, v katerih za vselej grenke sledove pusti.
Odrasli pa si največkrat pred takšnimi krivicami kar zatiskamo oči.
Tista mala deklica, danes že velika, se sicer že dolgo več ne boji,
a ne more povsem groze pozabiti, občutkov skriti, čeravno si želi!
Ljudje jo tolažijo, da čas vse zle spomine umori ter da vse zgladi –
a ona ne terja časa, da to pozabi in se umiri, čas ji tega tudi ne dovoli,
sama se mora potruditi ter na svoj način pozabiti, da je več ne boli ,
čas namreč nikoli zares ne zaceli ran, jih morda le nekoliko ublaži…
